(Ne)srečna ljubezen

Na žalost. Sem upala, da se mi bo čez poletje uspelo znebiti vraščenih plavalnih obročev, znebiti mozoljev, ukrotiti metlaste lase, za deset centimetrov podaljšati noge in izklesati vsaj štiri, če že ne vseh šest trebušnih mišic, ampak sem namesto tega kvečjemu pridobila kak kilogram in izgubila kako mišično vlakno. Preveč sladoleda, premalo miganja. Ker z divjim preganjanjem misli po lobanji očitno ne izgubiš niti kalorije.)

Skratka, jaz sem Urška. Sovražim svoje ime, ker mi zveni vsakdanje. Na živce mi gre, da ima tisti presihajoči k, zaradi katerega mi nekateri rečejo Urša, in v resnici niti ne vem, kaj sem rajši: Urška, kot me kličeta starša, ali Urša, kar sem za prijatelje. V resnici mi je še najljubše, ko mi Klara Jasna reče Urš. (Res ne vem, zakaj ne moremo vseh težav na svetu reševati tako, da jim preprosto odrežemo problematični del.)

Klara Jasna je moja najboljša prijateljica. Tudi Polona je moja najboljša prijateljica, pa Ana in Nika. Ampak Polona trenira odbojko in Ana gimnastiko, Nika pa živi na drugem koncu mesta in ima povrhu vsega že celo večnost fanta, tako da le težko razume, zakaj je neuslišana ljubezen pomembnejša od matematičnega testa. Tako največ časa preživim s Klaro Jasno, ker sva pač dušni dvojčici: nerazumljeni, nesrečni, nezadovoljni s sabo in svetom in navdušeni nad bubble teajem. Radi klepetava po telefonu, predvsem pa veva, da se lahko zaneseva druga na drugo in da je prijateljstvo nad vsem, čeprav se včasih skregava. (Jaz sem občutljiva, ona pa zajedljiva – oziroma po njenem jaz pretiravam, ona ima pa prav. Takrat mi potem ne reče Urš, ampak Uš.)

Šola mi gre na živce. Ne maram učenja, domačih nalog, predolgih šolskih ur, poplavljenih vecejev in postanih kosil. Pekel si predstavljam kot kraj, kjer učiteljski zbor vrešči, da smo nemarna, nevzgojena golazen, ki svetu dela škodo, in kjer se kar naprej piše kakšen test, še najraje iz matematike in zgodovine, ali nenapovedano sprašuje, ker »kaj pa klepetaš! Če imaš toliko povedati, naštej vse afriške države« (kot da sta novica, da gresta Ana in Matic skupaj v kino, in geopolitična razdelitev Afrike, od zgoraj navzdol in od leve proti desni, kakorkoli povezani). Ja, šola je pekel. In vsako jutro malo umrem, ko moram tja.

Kljub temu mi ocene niso nepomembne. Pravzaprav so mi zelo pomembne, tako da sem zaradi njih postala živčna razvalina, še preden se mi je sploh dokončno razvil živčni sistem. Kar naprej poslušam, da je od njih odvisna moja prihodnost, in jaz si pač ne želim ene bedne prihodnosti, ker je to pač … bedno. Dobesedno.

Edino, zaradi česar šolo včaaaasih pogrešam, ko je ni (tista – kot se zdi – dva dneva v letu!), so nekateri sošolci in fantje, v katere sem zaljubljena in jih je lepo videti na šolskem hodniku ter celo v jedilnici, čeprav se tam obmetavajo s kruhovimi cmoki ali golažem s polento. (Ampak če me boste kdaj citirali, bom vse zanikala, ker nočem, da bi si kdo kaj mislil.)

Prvih dvanajst let svojega življenja nisem imela fanta, in to me je precej obremenjevalo, še posebno po tistem, ko so ga imeli že vsi (če vprašate mene, se je ta prelomnica zgodila nekje v tretjem razredu). To je bilo še posebno zoprno, ker sem bila velik del trpečih let nesrečno zatreskana v sošolca Luko, ki ga je pri meni zanimala samo domača naloga. Ampak potem se mi je v enem letu zgodilo vse: hodila sem s sosedom Tomom, se z njim razšla in nekje vmes dobila skrivnega oboževalca, ki se je tik pred koncem šolskega leta le razkril. Izkazalo se je, da je to Amir, ki hodi na našo šolo, in mislim, da sem na začetku počitnic začela hoditi tudi z njim …

A da se vam zdi čudno, ker o tem nisem prepričana – niti dva meseca pozneje? No, saj meni tudi. Ampak tu nastopi to moje zmedeno poletje, ki mi je postavilo na glavo vse, kar sem mislila, da vem o sebi in svetu …  

O slutnjah

Večino počitnic sem preživela doma, razen dveh tednov, ko smo se s starši odpravili na morje. In začelo se je obetavno: z Amirjem sva si veliko pisala po telefonu in se včasih tudi dobila. Ko me je prvič prijel za roko, sem mislila, da mi bo od sreče počilo srce. Ali vsaj debelo črevo, ker me je po tistem še ves večer črvičilo v spodnjem delu trebuha in nisem mogla vase spraviti niti grižljaja, uprl se mi je celo sladoled. 

Verjela sem, da je držanje za roke skoraj enako uradni potrditvi, da sva zdaj fant in punca, in v moji glavi je to pomenilo, da so se koščki sestavljanke postavili na pravo mesto. Od nekdaj se mi je zdelo najtežje ugotoviti, ali si nekomu všeč – ko pa je to enkrat jasno, bi moralo biti vse naprej preprosto kot v filmih. Negotovost odpade in je samo še fajn.

Ampak midva z Amirjem sva si tudi po tem čudovitem popoldnevu še vedno samo pisala in se včasih tudi dobila in samo tu in tam me je, ko ni nihče gledal, s prsti oplazil po roki in me prijel za dlan, kot da drži redkega metulja, ki mu lahko polomiš krila, če ga malo stisneš. Enkrat sem imela že na koncu jezika, da sem si pred zmenkom umila roke in da imam samo zato potne roke, ker živčno razmišljam, ali me ima za kužno (pred tem sem se trikrat povohala pod pazduho in dala nase sveže oprano majico). Pa sem se zadržala, ker nisem hotela pokvariti trenutka. Tudi slutnja dotika je boljša kot nič.  

»Punce prej dozorimo kot fantje. Mogoče Amir še ne ve, kaj se počne na zmenku,« me je tolažila Klara Jasna, čeprav je bilo to skoraj nepredstavljivo. Vsi imamo YouTube in televizijo in družabna omrežja in prijatelje in pouk slovenščine, kjer se v kupu neživljenjskih knjig najde kakšna zanimiva in poučna, in menda vsi vemo, kakšna je razlika med druženjem dveh zaljubljenih in dveh, ki sta samo prijatelja. Seveda pa Klari Jasni nisem povedala, da je tudi slutnja tega, da imaš mogoče fanta, boljša kot nič, torej zavedanje, da si zagotovo samski, in se prav zaradi tega nisem preveč pritoževala. 

No, ampak potem sem šla na morje. Ni mi bilo do tega, dva tedna z mojimi starši v hiški na koncu sveta in še malo naprej sta zvenela kot napoved dolgčasa epskih razsežnosti. Rada plavam in se potapljam, nikakor pa ne razumem navdušenja nad ležanjem na plaži v vročini, v kateri komaj dihaš, in »delanja ničesar«, za kar bi mami, če jo citiram, prodala dušo in še kaj. Jaz bi raje ostala doma, s Klaro Jasno in Amirjem.

Preden sva se poslovila, mi je obljubil, da si bova vsak dan pisala. Rekel je, da me bo pogrešal, in tudi ob tem sem pozabila na sladoled.

Katastrofa 

Na morju je bilo natančno tako, kot sem si predstavljala: dolgočasno. Priznam sicer, ampak samo vam, da me je plavanje travmiralo manj, kot sem domnevala, celo nekaj res lepih školjk sem našla, ampak potem se mi je zgodila taka katastrofa (ja, epskih razsežnosti), da so bile pod črto morske počitnice v resnici prava nočna mora. Namreč, crknil mi je telefon. Ati je menil, da se je pregrel, in to se mi ni zdelo čudno (tudi mene je vročina skoraj ugonobila). Kljub temu pa je bilo grozljivo, saj sem bila nenadoma povsem odrezana od sveta. Niti Klari Jasni nisem mogla potožiti, kako hudo mi je, ker tega pač ne morem pisati z maminega telefona, ne da bi tvegala mučno zaslišanje, kakršno vidiš le še v policijskih filmih (mami pravi, da ničesar ne prebere, toda potem čudežno vse ve).

Ko sem se vrnila domov, je sprva kazalo, da se svet kljub vsemu ni ustavil. Iz prihrankov sem si kupila nov telefon in Klara Jasna je že naslednji dan razumela, da je nisem zanalašč ignorirala (mogoče je pomagalo, da sva zraven pili bubble tea in da je šla z mano izbirat nov ovitek). 

Ampak Amir je izginil z radarja. Ni mi odpisal na sporočilo in ni se javil na klic. Hecno, v vsem tem času ga nisem niti enkrat vprašala, kje živi, tako da na srečo nisem mogla dobiti prebliska, da bi mu šla zvonit na vrata. Najbrž si pozneje, ko bi me srečala pamet, tega ne bi odpustila. 

Kakšen teden sem si o sebi mislila samo najslabše. Da sem bila slaba (najbrž) punca. Da me je pozabil. Da me nikoli niti ni imel rad. Da sem si preveč umišljala. Jezna sem bila nase, da sem si dovolila upati, da bom imela srečno zvezo.

Še huje je bilo, ko mi je Klara Jasna povedala, da si je medtem začela dopisovati z … Ah, sem obljubila, da ne bom povedala. Že nekaj časa je zaljubljena vanj in na začetku poletja sva sanjarili, kako lepo bo, ko bova hodili na dvojne zmenke. Cele dneve sta klepetala in Klare Jasne še nisem videla tako v oblakih. Moja stvarna, zmeraj prizemljena prijateljica, kraljica cinizma, celo pesimizma, je po novem govorila o tem, da je življenje kot sladkorna pena. 

Da ne boste narobe razumeli: totalno ji privoščim. Ampak ko si sam zelo nesrečen, tuja sreča tudi nekoliko boli. (Mogoče sem zaradi tega grozen človek.)

Toda čisto mogoče je prav to pomagalo, da sem po tednu dni nehala biti jezna nase, pač pa sem začutila jezo do Amirja. Kako me je lahko tako odrezal? Kako me je lahko vodil za nos? Zakaj ne more razumeti, da sem ves čas razmišljala o njem, čeprav mu tega nisem mogla napisati? Saj ne, da sem kdaj verjela v telepatijo – samo takih šumov v komunikaciji prek drugih dimenzij pa res nisem pričakovala! 

Nov list

In potem me je enkrat Klara Jasna povabila na večerni sprehod. V našem okolišu nimaš dosti izbire – če nočeš tvegati življenja v temnih zagozdenih predelih, greš lahko samo na krog do šole in čez park nazaj. 

Ravno sva hodili okoli šolskega igrišča, Klara Jasna mi je podrobno obnavljala, kaj ji je napisal … uf, ne, ne sme se mi zareči, ko sem izza nogometnega gola zaslišala:

»Amir je tak papak. Zadnjič sem mu rekel za dvajset evrov in potem je jokcal kot punčka, da jih nima. Itak, da jih nima, njegovi nimajo za burek, saj vidiš, v kakšnih cunjah se vlači naokrog. Reva. Bosanec.«

»In? Si ga prebutal?«

»Valjda, da sem ga. Ker mi še zmeraj dolguje tistih dvajset evrov. Hehe.«

S Klaro Jasno sva se spogledali. V tistem trenutku sem pomislila na tisoč stvari. Da bi šla k tistim groznim tipom in jim povedala, kar jim gre. Da Amir ni papak in da ni reven. Da nikomur ne dolguje ničesar. Tudi po žepih sem pobrskala, če se mi mogoče kje skriva kakšen dvajsetak. Razmišljala sem, da bi poklicala policijo ali jih zatožila staršem. Celo na to, da bi jih sama prebutala, sem pomislila, čeprav sem se nazadnje tepla v vrtcu, ko mi je Oskar vzel plišastega kužka (ni se dobro končalo, ostala sem brez kužka, malice in ponosa). 

Navsezadnje nisem naredila ničesar. S Klaro Jasno sva se brez besed sporazumeli, da se čim prej pobereva domov. Vso pot nisva več spregovorili.

Če bi hotela opisati, kaj vse sem čutila ob tem, bi zmanjkalo strani (in vašega potrpljenja). Ampak če povzamem, vmes je bilo veliko krivde. Ker sem Amirju delala krivico. In ker se nisem postavila zanj. Tudi obžalovanja, da ga nisem zares spoznala. Sramu, ker sem pozabila, da se svet ne vrti okoli mene. Nekaj jeze, ker mi Amir ni povedal, da ima težave. Obžalovanja, da mi ne zaupa. In nemoči, ker nisem imela pojma, kako naj mu pomagam. 

»Kaj boš naredila?« je vprašala Klara Jasna, ko sva bili na varnem pri našem dovozu.

»Ne vem,« sem skomignila z rameni. Ker res nisem vedela. 

Čeprav sem se najbrž že v tistem odločila. Včasih je pomoč drugemu pomembnejša od vsega drugega, celo od lastnega ponosa.

Kako si? sem mu napisala v sporočilo, ko sem že ležala v postelji. Vem, da trenutno nočeš klepetati z mano. Ampak hotela sem ti povedati, da sem tu, če si boš premislil. Če si v stiski, bom razumela. In predvsem bi rada, da veš, da v težavah nisi sam.

Ko sem pritisnila »pošlji«, sem se počutila bolje.

Ni mi še odgovoril. Ampak kljub temu imam občutek, da sva s tem najin odnos začela znova. 

Mogoče mora včasih res kaj crkniti, da se lahko (ko razgretost mine) stvari postavijo na novo. Moja mami, ki ima rada pregovore, bi rekla: da obrneš nov list. 

Ali da prižgeš nov telefon.

Ali da pozabiš na vse, kar si si o kom namislil, in mu daš priložnost, da ga zares spoznaš.

Kakorkoli že, držite pesti, da se bo dobro končalo. 

Članek je bil objavljen v reviji PIL

Pil, revija za najstnike, prinaša zanimivo branje o tegobah odraščanja, glasbi, filmu, športu, zanimivostih iz Slovenije in sveta in še marsikaj.

Več o reviji >